Dobili smo Svetišča narave!
Pri založbi UMco so izšla Svetišča narave, s podnaslovom Sedem tednov vseživosti. Avtorica Irena Cerar si je namreč uresničila večletno željo ter ravno za toliko časa odšla sama, brez najbližjih, v naravo: v najgloblji gozd, k največji reki, na mokrišče in morsko obalo, v gore in jame, na travnike in v stare sadovnjake … Nastala je nova knjiga, za katero avtorica v šali pravi, da je po eni strani zelo osebno terensko poročilo o renaturaciji (preveč) udomačene divje ženske. A to je zgolj okvir. Po drugi strani Svetišča narave namreč – s pomočjo zanimivih, včasih strokovnih sopotnic in sopotnikov – pripovedujejo o raznolikosti ter čudodelnosti naših naravnih habitatov, zaradi katerih je Slovenija ena od vročih točk evropske biodiverzitete. Vsak od habitatnih tipov razkriva svoja bogastva, ki pa niso zgolj fizična, ampak tudi duhova, zato avtorica ne skopari z mitološkimi in literarnimi referencami.
Fotografije za knjigo je iz vseh krajin prispeval umetniški fotograf Borut Peterlin, zemljevid doživetij je izrisala ilustratorka Manca Kovačič, knjiga pa je izšla pri založbi UMco, ki tudi sicer v zbirki S terena izdaja podobno literaturo. Knjigo bi v anglosaških knjigarnah našli na “nature writing” policah – gre za žanr, ki ga pri nas praktično ni in ga ne moremo enačiti s poljudnoznanstvenimi knjigami. Zanj je namreč značilen sodobnejši, osebnejši in bolj literaren pristop k interpretaciji narave, Irena Štaudohar pa je že pred časom žanru nadela posrečeno slovensko ime naravopisje.
Prva predstavitev knjige bo v četrtek, 3. oktobra ob 18. uri v ljubljanski Švicariji. Zakaj prav tam? Ker je to čudovito zelen in najbolj alpski kotiček naše prestolnice! Dobrodošli.
Foto: Sanja Podržaj/Založba UMco
Prvi mnenji o knjigi:
»Iz te knjige pridemo drugačni, kot včasih iz globokega gozda. V laseh imamo listje, na obleki travo, v čevljih reko, v očeh obzorje, čutimo podzemlje, koža trepeta zaradi dišečega vetra in nad nami se v čisti temi sveti ozvezdje Velikega medveda. Ne samo zaradi opisov narave, živali, samote, mitologije, ampak tudi zaradi ljudi, ki jih pisateljica srečuje na svojih poteh. Predvsem pa je to zgodba o ženski, ki se spreminja, o telesu, ki postaja močnejše zaradi vsega, kar je videlo, premagalo in občutilo. To je eno najlepših naravopisij, kar sem jih prebrala, prav zato, ker govori o tem, v kako divji deželi še živimo. In kakšno neskončno razkošje je to.«
– Irena Štaudohar, novinarka Dela in avtorica
»Moj literarni junak bi z naklonjenostjo prebral Svetišča narave Irene Cerar. In če pomislim, ga s podobnimi težavami, kot jih ima avtorica, tudi sam pošiljam med drevje, skale, medvede na Krim … Ali pomaga? Če smem odgovoriti z besedami iz knjige, ki je pred vami: Lahko se premika, ni priklenjen. Za zdaj je to dovolj.«
– Tadej Golob, pisatelj in alpinist
