S knjigo Svetišča narave: Sedem tednov vseživosti si je Irena Cerar zadala prav poseben izziv; odpravila se je v naravo, da bi vsakega od najbolj značilnih slovenskih habitatov (gozd, jame, gore, mokrišča, reke, morska obala, kulturna krajina) izkusila na lastni koži. Ne le kot bežna pohodnica, temveč kot pozorna opazovalka.

Poti in bivanja so avtorico vodili od samotne koče v divjini Kočevskega gozda, med pastirje in volkove v planine pod obronke slovenskih gora, ob rečne struge prekmurskih ravnic, kjer je nepričakovano izkusila katastrofalne poletne poplave, v Škocjanske jame z bogato raziskovalno zgodovino, na slovensko obalo, v soline in k zadnjim koščkom nepozidane divjine, pa tudi med stari sadovnjake ter biotsko ohranjene travnike Kozjanskega. Njeno izkušnjo so še obogatili različni ljudje, ki te prostore dobro poznajo ali strastno raziskujejo.

Knjiga Svetišča narave je kombinacija terenskega izkustva, osebnih refleksij, naravoslovnih zanimivosti, literarnih in mitoloških perspektiv, ki bralcu in bralki ponuja večplastno izkušnjo doživljanja narave v vsej njeni raznolikosti. V literarnem smislu je žanrski hibrid, ki se giblje med potopisnimi, reportažnimi, esejističnimi in avtobiografskimi prvinami. S formo avtorica zavestno raziskuje nova obzorja slovenskega naravopisja – gre za žanr, ki ga pri nas praktično ni, v anglosaškem prostoru pa mu preprosto pravijo “nature writing”.

Fotografije za Svetišča narave je prispeval mednarodno uveljavljeni fotograf Borut Peterlin, ki ga pri ustvarjanju ravno tako navdihuje narava. Zemljevid avtoričinih doživetij je ustvarila ilustratorka Manca Kovačič. Knjigo je izdala založba UMco.

Knjigo je možno kupiti v vseh bolje založenih spletnih ali zidanih knjigarnah, najhitreje pa jo naročite v spletni knjigarni Bukla.

MNENJE

»Iz te knjige pridemo drugačni, kot včasih iz globokega gozda. V laseh imamo listje, na obleki travo, v čevljih reko, v očeh obzorje, čutimo podzemlje, koža trepeta zaradi dišečega vetra in nad nami se v čisti temi sveti ozvezdje Velikega medveda. Ne samo zaradi opisov narave, živali, samote, mitologije, ampak tudi zaradi ljudi, ki jih pisateljica srečuje na svojih poteh. Predvsem pa je to zgodba o ženski, ki se spreminja, o telesu, ki postaja močnejše zaradi vsega, kar je videlo, premagalo in občutilo. To je eno najlepših naravopisij, kar sem jih prebrala, prav zato, ker govori o tem, v kako divji deželi še živimo. In kakšno neskončno razkošje je to.«  Irena Štaudohar