Delavnice

Nekaj odzivov s pripovedovalskih delavnic

Delavnica je bila izjemna. V sproščenem vzdušju sem izvedela toliko novega. Irena me je s svojo karizmo, širokim znanjem in bogatimi izkušnjami navdušila nad brskanjem po ljudskem izročilu, ustvarjanju in pripovedovanju zgodb. Zelo praktična delavnica, z veliko idejami. Komaj čakam, da začnem!
Tanja, Krško

Udeležila sem se delavnice Pravljične pokrajine z Ireno Cerar: Začarani lonec. Sicer nisem bila čisto prepričana, kaj me čaka, toda dobila sem pravo energijsko bombo! Z Ireno in vsemi drugimi udeleženkami smo se takoj ujele, zato pozitivne energije skupaj z dobro voljo in smehom nikakor ni zmanjkalo.
Imam ogromno izkušenj s pripovedovanjem pravljic v vrtcu, toda kljub vsemu sem dobila kar nekaj novih in uporabnih idej, nasvetov in predlogov. Znanje, ki ga ima Irena, je neverjetno in zagotovo bom še prišla ponj.
Gordana, vzgojiteljica

Pripovedovati pravljico, kot jo zna Irena Cerar, je res umetnost! Očarala me je večkrat: ko sem z njo na Kamniške pravljične poti odpotovala »pod krinko« spremljevalke otrok, »pod krinko« zaključkov bralnih značk v službi, na njenih pripovedovanjih v različnih dvoranah, Križnikovem pravljičnem festivalu … Občudovala sem jo! 
Zato sem se opogumila in prišla na pripovedovalsko delavnico v Drago pri Šentrupertu. Pripovedovati otrokom v šoli, hčeram doma ali drugim članom družine je vendarle nekaj drugega kot stopiti na oder pred neznane odrasle (oh, tudi te zagamano velike roke, ki jih nisem znala obvladati!). Velik zalogaj za osebnostno rast!
Hvaležna sem Ireni, ker kot mentorica na prijazen način pove, kaj deluje in kaj ne. Je prava pravljičarka, zato ji verjamem vse.
Mateja, razredna učiteljica

Delavnica z Ireno je pravi pravljični odmik. Bile smo lepo pocrkljane z zgodbami in obogatene z znanji. Pravi recept za pogum, da pripovedovanje vključim v svoje delo v knjižnici. Hvala vam.
Andreja, splošna knjižničarka

Z Ireninih delavnic so mi najbolj ostali v spominu naši pohodi do bližnjih travnikov, dreves, grmičkov, vrtičkov, kjer smo poskušali z vsemi svojimi čutili zaznavati svet okrog sebe. Ti niso bili namenjeni preverjanju našega znanja o različnih živalskih ali rastlinskih vrstah, temveč doživljanju skozi čutila, na način, da smo si ob tem ustvarjali slike, priklicali spomine. Vsa svoja občutenja smo lahko povezali z notranjimi slikami, če smo le podobne zaznave v življenju že doživeli.
Vonj po sveže zakurjeni krušni peči, na kateri smo se kot otroci stiskali in gledali navzdol na ženičke, ki so sedele okoli peči in klekljale; okus peteršilja, ki ga je mama v ponvi zapekla skupaj s »ta zgodnjim« kiflčarjem z našega vrta; občutek dotika in objema nepokošene trave, ki nam je kot otrokom segala do pasu ali še višje, da smo se lahko vanjo skrili; zvok klopotca, ki odganja ptice iz vinograda, a je nam priklical občutek tople jeseni, ki že kliče naravo k počitku in umiku.
Vse to in še veliko več lahko vpletemo v pripovedovanje pravljic, in če imamo na dogajanje v pravljici »pripete osebne izkušnje«, bodo naše živo pripovedovanje začutili tudi poslušalci.
Delavnice so pripravljene tako, da so nam v navdih tudi drobne stvari, ki burijo našo domišljijo. Irena na primer »začini« prostor, kjer delamo: polno je knjig s pravljicami, tam so skodelice z ajdo, proseno kašo, žitom, bobom, škratek na fižolu (le iz katere pravljice je skočil?!), kokoške, ki vsa ta semena pridno zobajo, kamen v obliki srca, lučke z rdečimi plodovi, glasbeni kovček, pisane lesene žlice – in seveda čarobni nahrbtnik s toliko zakladi, da jih je kar težko našteti …
Hvala Ireni za deljenje svojega znanja z nami. Na vsaki delavnici ujamem kakšen delček, ki ga s pridom uporabim pri svojem delu.
Petra, vzgojiteljica

Galerija