V potopisnem prvencu Potepuški okruški: Kako sem hodila po robu je Irena Cerar zbrala 30 zgodb o svojem raziskovanju zamejstva. Obiskovala ga je kar sedem let, v kraje se je večkrat vračala, se srečevala z različnimi ljudmi, z domačini, ki so jo vodili in ji pomagali. Tako so se spletle številne vezi in pripetila drobna doživetja, ki so bila preveč osebna, da bi našla mesto v vodniku Pravljične poti brez meja, a so zahtevala svoj prostor. Zato je avtorica začela pisati Potepuške okruške, drobne zgodbe, in jih objavljati na svojem Facebook profilu. Ljudje so jih navdušeno brali, bral pa jih je tudi Samo Vadnov iz založbe Buča, ki je avtorico povabil k pripravi knjige.
»Okruški« pod svojo potopisnostjo skrivajo še druge odtenke in plasti: to ni samo zgodba o hoji, doživljanju narave in spoznavanju novih pokrajin. Je tudi zgodba o tkanju pristnih vezi med ljudmi, o nenavadnih naključnih srečanjih, ki postanejo dragocen spomin. Pa tudi o tem, kako premagati bolečino, različne prepreke, ki jih pred nas postavlja življenje, kako zdržati, kadar se zaplete. To je knjiga o pisanju, o ustvarjalnem procesu, ki se ga ne da vedno načrtovati, saj je izmuzljiv in svojeglav. To je navsezadnje tudi dolgo ljubezensko pismo, napisano partnerju, hčeri in naravi.
Knjiga je pisana z jezikovno natančnostjo, zdi se, da ni ničesar preveč. To ni naključje, skuša namreč slaviti preprosta veselja, je hvalnica majhnim rečem. Tako je tudi oblikovana: manjši, žepni format knjige ustreza drobnosti zgodb, potopisne skice pa so opremljene s čudovitimi črno-belimi fotografijami dveh fotografov, Saša Kočevarja in Janeza Skoka, ki sta avtorico spremljala na terenu. Zdi se, da je knjiga, ki jo je oblikovala Tanja Radež, na svoj način asketska, a vendar razkošna v svoji preprostosti.
Spremno besedo je prispevala Irena Štaudohar, novinarka Dela, tudi sama navdušenka nad hojo v naravi, opazovanjem dreves in kópanjem v zelenih tomunih. »Danes ljudje premagujejo gore, tečejo, so pohodniki, maratonci … Potepuhi so izumrli kot kakšna redka živalska vrsta«, zapiše. »Spomnim se potepuha Oskarja iz zgodbe Astrid Lindgren, ki se mi je zdel, ko sem bila še otrok, najbolj svoboden človek na svetu. Rajski potepuh si je rekel, ker je živel po svoji volji in je zato bil kot v raju. A potepuštvo še obstaja, v teh klateških spominih ga zaslutimo; dan, ko človek potrebuje le nekaj stvari; pot, lepo vreme, ledeni studenec in jabolko.«
Knjigo je izdala založba Buča.
Potepuški okruški so 2022 prejeli krilato želvo, nagrado za najboljši slovenski potopis preteklega leta, ki jo podeljuje Lirikonfest.