V drugi polovici sedemdesetih let prejšnjega stoletja sem imel priložnost obiskati nekaj nemških mest in spoznati, kako razvijajo razmerje med kulturno dediščino in turizmom. Med drugim so mi predstavili tudi pot po motivih v pravljicah, ki sta jih zapisala brata Grimm. Pot seveda ni bila le na papirju in v različnih turističnih prospektih, ampak so jo predvsem na veliko obiskovali posamezniki in skupine različnih starosti. Temelj njihovih odločitev za obisk te poti so predstavljale neštete knjižne izdaje Grimmovih pravljic, ki so jim bile vodič za spoznavanje zgodb, usod junakov, mest njihovega dogajanja. Ko sem se vračal v Slovenijo, sem nehote pomislil na naše pravljično bogastvo, na njegove vsebinske ali motivne vpetosti v različna okolja, doline, reke in jezera, gore in travnike, vasi, trge in mesta. Mnoge pripovedi na poseben, pravljičen način govorijo o nastanku gora, čudežni moči rek, bajnih bitjih, ki rajajo v temnem gozdu, škratih, ki veseljačijo ob robu cvetočega travnika in pri tem poskušajo razložiti naravne pojave, izpostavljajo človeške dobre in slabe lastnosti …
Pred leti je Irena Cerar presenetila s svojo prvo knjigo Pravljične poti Slovenije in menda prva pri nas pokazala, kako lahko ˝uporabimo˝ pravljično bogastvo oziroma kako nas lahko to bogastvo usmerja k spoznavanju pestrosti in različnosti naše Slovenije, odkrivanju vsakdanjikov in praznikov, izročil, ki so jih pripovedi ali zapisani spomini ohranili vse do današnjih dni. Pri tem seveda ni imela v mislih in tudi ne v izvedbi le modela klasičnih vodičev, ki posameznika, družino ali skupino vodijo do določenega cilja. Pot so ji narekovale zgodbe in poti je izbirala po posameznih zgodbah, ki jih opisuje pripovedno izročilo. Tako je ustvarila posebno zvrst vodiča in literature hkrati ter ponudila turizmu Slovenije tisto, kar tako pogosto in brez premisleka le navajamo kot trajnostne in sonaravne sestavine, ob tem pa niti najmanj ne pomislimo, kaj to pomeni in kako je treba ta dva pojma preliti v tako resnične vsebine, da postajajo spet pravljične. To pomeni, da so njena prizadevanja obrnjena v sooblikovanje najbolj žlahtnih vsebin turističnega prizadevanja, ki je v Sloveniji sicer še zelo ˝industrijsko˝, a se postopoma usmerja v človeku prijazno smer, ki ne potrebuje adrenalinskih in vodnih parkov, velikih hotelov in raznih agresivnih naselij, ampak prave zgodbe o poteh, ki človeka vodijo k novim spoznanjem o svoji vpetosti v naravna in kulturna okolja.
Prof. dr. Janez Bogataj
17.3.2013