Irena Cerar Drašler – Pravljične poti Slovenije. Družinski izletniški vodnik, Sidarta, 2004

Ukvarjanje z ljudskim izročilom v 21. stoletju je znamenje hkrati tradicije in sodobnosti.  Tradicije v  smislu nadaljevanja ustnega in pisnega izročila J. Kelemine, I. Grafenauerja, J. Trdina, M. Matičetov, D.  Kunaver, L. Zupanc, M. Stanonik, M. Kropej in številnih drugih. Sodobnosti, v smislu posodabljanja ljudskega izročila primernega današnjemu času in prostoru, bolj v smislu vizualizacije kot pa verbalizacije. Sestavni del pričujočega družinskega vodnika je predgovor, opis narave Pravljični svet narave, zasnova vodnika in praktični napoti. Potem sledi sedemdeset stvarnih in literarnih enot. Na koncu vodnika so opombe, viri in literatura, seznam avtorjev fotografij in  zemljevidi.  Manjka sicer seznam avtorjev ilustracij na koncu knjige, vendar so let-ti zapisani poleg ilustracij.

Uvodne besede avtorice družinskega vodnika so nevsiljivo in posredno vzgojne. Uvodne besede znanstvenice Monike Kropej o Pravljičnem svetu narave predstavlja naravo kot vir mitov in pripovedi. Avtorica je podrobno predstavila pogoste glavne književne junake oz. pravljična oz. bajna bitja v (lokalnih) ljudskih pripovedkah: vile (bele žene, gorske deklice; rojenice, gorne žene), gorski in divji mož, velikani in ajdi (grki, orjaši, stramoji), morske deklice (vile, rusalke, sirena), zmaji, bogovi (Triglav (staroslovanski), Jalovec, Mangart), zlatorog. Antijunaki so zlodeji, čarovnice, okamnela bitja (velikani, ajdi, zmaji), kar knjigi da tehtne razsežnosti. Za tiste, ki jim zadoščajo uvodniki, bo dosti informacij, za tiste, ki želijo izvedeti več, so motivacija za nadaljnje raziskovanje. V knjigi so najpogostejše razlagalne ljudske pripovedke, o nastanku in/ali vzrokih nastanka gorovja, imen, jam, jezera, krajev, ribnika, ipd. V številnih ljudskih pripovedkah srečujemo ljudske junake, npr. Blagodej (Bohinj), Peter Klepec (Čaber), Kralj Matjaž (Peca), Martin Krpan (Vrh), Kekec (Prisank), Brkonja Čeljustnik (Škocjanske jame), Lucin in Smodlak (Ostrič), Jazon in Argonavti.  Na osnovi analize pričujočih ljudskih pripovedk so vidni vplivi tako geografskega in kulturnega okolja – germanskega, romanskega in slovanskega.

V uvodniku je avtorica knjige omenila, da načrt za knjigo temelji na njenem osebnem odnosu do  narave, obenem se je zavedala, da le-to je premajhen motiv za družinski vodnik. Koncept knjige ne temelji na idealizaciji ali romantizaciji narave, kot v večino tovrstnih ‘planinskih’ priročnikov in ga ne moremo označiti kot pogled nazaj in ne temelji na konceptu 19. st. in otrokovi domnevni navezanosti na naravo, ki pravzaprav temelji na nostalgičnem pojmovanju odraslih. Avtorica je posodobila koncept pojmovanja narave in ga ustrezno, skladno, didaktično in estetsko privlačno zasnovala za mlade v 21. stoletju. Koncept temelji na sodobnem pojmovanju narave in pogledu naprej, ki vsekakor upošteva ljudsko izročilo. To izročilo – izbor sedemdesetih slovenskih ljudskih pripovedk — temelji na slovenski tradiciji, zato so to pripovedke in ne pravljice. Pravljice, za razliko od pripovedk, imajo nedoločen čas in prostor in so pravzaprav univerzalne. Pripovedke so literarnoteoretično pojmovane tako, da sta prostor in/ali čas določena – posredno (Peter Klepec, idr.) ali neposredno (Gorski vili v Ajdovski jami, idr. ).  Knjiga je monolitna sinteza stvarnega znanja in leposlovne literature, predvsem slovenskih ljudskih pravljic in pripovedk. Pripovedke ločimo od pravljice tako, da vemo, da pripovedke vsebujejo prvine realnega kraja in/ali časa, kar je bistvena značilnost knjige.

Razlagalne pripovedke so v večini in izražajo vprašanja po načinu, okoliščinah  in vzrokih nastanka (Kako so nastale Kamniške planine, Zakaj) zato so večinoma deskriptivne in temeljijo na t. im. nominalnem slogu, opisne in ne narativne, oz. ne temeljijo na verbalnem ali glagolskem slogu in dialogih in niso v narativnem ali pripovednem sedanjiku. Pri podrobni analizi modela ljudskih pripovedk, je primerna aplikacija teorije švicarskega folklorista Maxa Luthija. Najpogostejši začetek oz. konec pričujočih ljudskih pripovedk je nedoločen  (Nekoč sta …, V davnem času …, Nekoč je bil …), delno določen (Zgodba pripoveduje, da je slavni grški junak Jazon s svojimi možmi odšel na drzen pohod po čarobno runo zlatokrilega ovna.; Pred davnimi davnimi časi je stal na Pohorju ličen gradič …) in določen (Pasja ravan je gora v Poljanski dolini.).  Konec ljudskih pripovedk je včasih kot v modelu ljudskih pravljic srečen (V njem so, kakor je bilo prerokovano, živeli v blagostanju on in njegovi postomci vse do devetega rodu.), včasih nesrečen (Ko je deklica slišala, da je umrl mlad vitez, je skočila čez grajsko obzidje v jezero in utonila. Tako se je združila dekle in mladenič, kakor je napovedal povodni mož.), če temelji na mitskem izročilu. V slovenskih ljudskih pripovedkah v Pravljičnih poteh Slovenije sta čas in prostor pogosto nedoločena (Nekoč …,, Pred davnimi časi …, Bilo je v davnih časih …;  Nikjer ni bilo …,  V mnogih krajih …, Na dnu tolmuna je imel stekleni grad …), delno določena (Vrh Mrzlice …, ljubljanski grad) in v celoti določena (V njem stoji oltar in njem se bere enkrat v letu, dne 24. maja, sveta maša.  …, Pohajal je po Bohinju, v Soški in Vipavski dolini …). Najpogostejši literarni liki so pravljični (vila, škrat, zmaj …), stvarni (kralj Matjaž), mitski (Jazon), legendarni (Kristus, sveti Peter), individualizirani (Brkonja Čeljustnik; Ana, Branka, Cirila). Temeljna osnova v modelu ljudskih pripovedk v knjigo je borba med dobrim in slabim, vendar ne v vseh besedilih. Zlo ni vedno kaznovano in dobro ni vedno nagrajeno (Nekaj listja je še vedno ostalo na hrastu in Hudobe niso prišle v nebesa.) ali delno (Navihani pastirji pa so si oddahnili, saj so se izognili kazni.). Zlo je najpogosteje kaznovano, dobro nagrajeno, vendar to bolj izraža željo nižjega sloja ljudi, ki je verjel, verjame in bo verjel v pravljice. V bistvu gre tudi za ideološke učinke ljudskih pravljic in pripovedk, ki eternalizirajo obstoječega – patriarhalnega — socialni red: bogati – revni, močni – šibki, višji sloj (kralj) – nižji sloj. V številnih ljudskih pripovedkah je prisotna zgradba dvojnosti (Nekoč sta stala dva mladeniča …), trojnosti (tri postelje, tri doline, tri vrhova Triglavu v Pravljici o velikanu), včasih je prisotno le stopnjevanje (devetkrat, sto ovac, tristo let). Najpogostejši čarobni predmeti in liki v izbranih ljudskih pripovedkah so tipični (oreh, piščal, vejica), ‘tipično’ slovenski (ajdovska deklica, čatež, povodni mož, rojenice, sojenice, zlatorog) in novi (industrializacija, hrup, smrdljivi plini). Jack Zipes meni, da ni izvirnih pravljic, da ni izvirnih tipičnih nacionalnih predmetov, da so le-ti  medkulturno povezani in preoblikovani v skladu s kulturo. Enodimenzionalnost je bistvena značilnost modela ljudske pravljice in pripovedke, ko se dogodki postavljeni na raven čudeža. Nekatere pripovedke, avtorske, se oddaljujejo od modela ljudske pravljice in temeljijo na dvodimenzionalnosti  (realni svet – fantastični svet –  realni svet) ali vzpostavljajo avtorsko distanco z okvirno pripovedjo, ki je povzeta iz indo-evropskih virov (Pančatantra, Dekameron, Pentameron, Tisoč in ena noč, ipd.).

V slovenskih ljudskih pripovedkah v knjigi najdemo tudi potrditev sociološke  teze ameriškega znanstvenika Jack Zipesa teorijo, da tovrstna besedila služijo k socializaciji ljudi in ohranjanju patriarhalnega reda. Zato so tudi  prisotni stereotipi v zvezi z nadrejenim  (cesar, kapitan, kralj, maršal Marmont, mežnar, velikan, vikar) in podrejenim (deček, deklica, delavec, drvar, kmet, mlinar, pastir, tovariši, sužnji  tkalec), moškimi in ženskami (Neko jutro je šla Metka prat na reko Krko, Kako je Velebaba šivala srajco). Podoba otroka izraža tudi položaj otroka kot pomanjšanega odraslega  (Rada je posedela v senci in dostikrat jo je zmamil spanec; ni čudno, saj je cele noči prečula ob majhnem bratcu. Včasih ji je živina ušla s pašnika.). Možno bi bilo analizirati pripovedke tudi v skladu s teorijo ruskega strukturalista Vladimirja Proppa in njegove knjige Morfologija pravljica, vendar bi za njegovih 31 funkcij in 6 oz. 7 morfemov, potrebovali neskrajšane inačice besedila. Lahko pa najdemo tipične Proppove morfeme npr. v številnih ljudskih pripovedkah in mitske ter resnične junaka (Jazon, Martin Krpan, Peter Klepec),  vrednote (bogastvo, mašne bukve, kraljestvo, mošnja cekinov, slovenski tolarji, slovenska šola, zaklad, zlato); nasprotnika (Brdavs, hudič, peklenščki, povodni mož, Turki, vrag, zlodej), pomočnik (Bog, klobčič, lipovo cvetje, orehova vejica, skrivnostna roža, svetnik, vile), pošiljatelja (oče, mati …), sprejemnika (vile) in občasno tudi t. im. lažnega junaka (lažni mlinar).  Nekatere izmed pripoved so tipične vzgojne ali svarilne zgodbe, kjer je vzorec – viktimizacija in maščevanje, na osnovi teorije ameriške znanstvenice Marie Tatar, npr. v besedilih: Zlatorog, Skrivnost Bele žene v Mežakli, Okamnela grajska gospodična, idr.

Motivi v ljudskih pripovedkah temeljijo na ljudskih pravljicah, z razliko, da sta prostor in/ali čas v njih delno ali v celoti določena. Motivi v ljudskih pravljicah so iz  preteklosti, motivi v ljudskih pripovedkah so iz polpreteklosti ali zgodovinskega sveta.  Liki in dogodki v njih so lahko nestvarni, mitični ali pravljični, vendar so povezani s konkretnim geografskim in/ali socialnim okoljem (Cerkniško jezero, Strunjan, Triglav). Jezik v pravljicah in pripovedkah je poln stilemov oz. stilno zaznamovanih jezikovnih sredstev, npr. nižje pogovoren (ratati), ekspresiven (skopulja), poln pomanjševalnic (bratec), dvojnih pomanjševalnic (pastirička) in narečnih izrazov (ma, škol, valkanija).  Nekatere pravljice in/ali pripovedke so poganskega (ajdovska deklica, rusalke, sojenice, sončni bog, velikani), druge krščanskega izvora (angel, bog, cerkev, hudič, sveta maša, oltar, zlodej.).  V nekaterih pravljicah in/ali pripovedkah je najpogostejši vzorec home – away – home in končni cilj dozorevanje glavne književne osebe ali literarnega lika v pravljici in/ali pripovedi (), v kasnejših pravljicah in/ali pripovedkah je glavni cilj sociološki – postati bogat (Povodni mož v Krki). Besedila, ki temeljijo na modelu ljudske pravljice najpogosteje imajo srečen konec in so optimistična, besedila, ki temeljijo na mitskem izročilu najpogosteje nimajo srečnega konca in so pesimistična. V pravljičnih besedilih je čarobna pomoč zagotovljena, v pripovedkah ne zagotavlja srečnega konca. Urednica Irena Cerar Drašler je večino pravljičnih besedil priredila in povzela na osnovi izvirnega besedila. S tem se je lotila posega, s katerim se je približala mlademu naslovniku in hkrati oddaljila od izvirnika.

Ključni cilj ljudski pravljic je dozorevanje književne osebe v smislu doseganja integracije  (Martin Krpan, Peter Klepec), v poznejših  besedilih, je glavni cilj postati bogat (Mlinar), postati kralj, poročiti se s kraljično in dobiti pol kraljestva, kar govori o času nastanka teh besedil – fevdalizmu. Glavne književne osebe so patriarhalne, usmerjene na prepad me revnimi in bogatimi, pametnimi in neumnimi, poštenimi in nepoštenimi. Morala in etika temeljijo na patriarhalnem pogledu. Družinski izletniki vodnik »Pravljične poti Slovenije« so izjemna stvarna in literarna knjiga oz. polliterarna, ki jo lahko uporabljajo doma in/ali v šoli, ustreza starosti mladih in odraslih uporabnikov, skladna je z znanstvenimi spoznanji literarne stroke, metodično didaktično oblikovana ter estetsko in vizualno vrhunska – s stvarnimi in literarnimi informacijami. Ob koncu bi omenila, da je gre za pogumen, literarno in estetsko kakovosten poskus, za katerega upamo, da je le prvi del v seriji tovrstnih  kakovostnih  knjig.

Milena Mileva Blažić

Objavljeno v Otrok in knjiga, št. 64, str. 75-78, Maribor: Mariborska knjižnica, Pedagoška fakulteta Maribor, 2005.