Kam me nese?

Kulturni bazar (nacionalni medresorski projekt kulturno-umetnostne vzgoje) je kot prepotrebno spomladansko darilo prinesel publikacijo z naslovom Kam me nese? Prav me nese. Vsebuje bogat pregled več kot 120 tematskih, s kulturo obarvanih poti, sprehodov in izletov po Sloveniji, primernih za otroke in družine. V njem je tudi nekaj pravljičnih poti oz. vodenih doživetij, ki jih izvaja Irena Cerar (s partnerji) na različnih koncih naše dežele. Irena je napisala tudi uvod v knjižico, v katerem razmišlja, zakaj otroci potrebujejo gibanje v naravi. Objavljamo prvotno, neskrajšano različico besedila.

Zakaj potrebujemo naravo

Bilo je nekega zimskega jutra, ko je na sobotno jutro začelo gosto snežiti. »Kakor priročno«, sem si mislila, »da je prvi sneg ravno v soboto, ko imamo čas!« V mojem otroštvu je bil prvi sneg vedno neke vrste praznik: saj veste, povsod se naseli svečana tišina, vso umazanijo prekrije sneg in svet za kratek čas dobi resnično pravljično podobo. Kakorkoli, tistega sobotnega jutra je bila stopnja nestrpnosti pri nas doma zelo velika: na hitro smo zmetali vase zajtrk, poiskali smučarska oblačila in stekli ven. Takrat je hči ravno vstopila v osnovno šolo, živeli pa smo v manjšem kraju, tako rekoč na podeželju. Zato je bilo presenečenje še toliko večje: v tisti čudoviti pokrajini, kjer so gosto poplesavale snežinke, smo bili vse dopoldne sami. Strašljivo sami. Srečali nismo niti enega otroka, ki bi poskušal narediti snežaka, ali okepati prijatelja, nihče ni z jezikom okušal snega. Tedaj mi je postalo jasno, da se je v našem odnosu do narave nekaj temeljito, če že ne pretresljivo spremenilo. Kaj s tem izgubljamo?

Leta 2008 je Svetovna zdravstvena organizacija objavila, da prvič v zgodovini človeštva več ljudi po vsem svetu živi v mestnih predelih kot na podeželju. A ne glede na urbani razvoj so naši možgani in naš nevrološki sistem ustrojeni tako, da potrebujemo povezavo z naravnimi krajinami. Pri tem ne gre za moje osebno, romantično prepričanje – gre za sodobna znanstvena dognanja, ki dokazujejo, kako nam narava v rednih odmerkih omogoča, da smo bolj ustvarjalni, zadovoljni in zdravi. Če kdaj, potem so se ravno v času prvega koronskega zaprtja države pokazali njeni blagodejni učinki, za katerimi smo hlastali vsi, redni odjemalci in sveži spreobrnjenci.

Kaj pa otroci? Intimni odnos do narave, ki nam je lahko v pomoč, uteho in veselje vse življenje, se najpogosteje splete v otroštvu. Igra na prostem, raziskovanje in potepanje v naravi so za sodobne otroke pomembnejši kot kadar koli prej. Z razvojem najrazličnejših zaslonskih tehnologij in povečano tesnobnostjo staršev so otroci vse manj zunaj. Tako so opeharjeni za pomembne osebne izkušnje. Vemo, da je prosta igra – naj bo samostojna ali skupinska – odlična priprava na življenje, z njo pridobivajo pomembne veščine, predelajo izkušnje in dogodke iz svojega življenja. Narava je lahko odlična igralnica, ki ima vedno odprta vrata! Je popoln poligon, čutno bogato okolje, ki omogoča najbolj zanimive igre. V gozdu, parku, sadovnjaku, na travniku, ob potoku, na obali – koliko materialov, koliko možnosti! To so kraji, ki nedvomno burijo domišljijo, kjer se lahko zabavamo in se z vsemi čuti potopimo v svet okoli nas. Ravno prek igre stkemo intimno povezanost z naravo, ki jo lahko nesemo v odraslost. In ta stik se ne more zgoditi prek ekrana.

Če z najmlajšimi v naravi ustvarjamo predvsem osebne izkušnje, vtise, odnos, pri učencih že lahko dolivamo kaplje intelektualnega znanja. Ponovno se osebna izkušnja lahko izkaže za zelo prepričljivo učiteljico. Za temelj, na katerem lahko gradimo okoljsko vzgojo. Sicer pa sploh ni potrebno, da bi vsi postali zagrizeni naravoslovci (čeprav s tem seveda ni nič narobe!), a narava ponuja spodbudno okrilje za vse okuse. Najlepše pa je, da se v življenju in na terenu v resnici prepletata tako naravna kot kulturna dediščina – zato je prehojena pot vedno paket v malem, z nekaj uspeha pa tudi drobna pustolovščina. Do ruševin starega gradu se je treba povzpeti skozi gozd in na vrh razglednega hriba, pot ob potoku pa vodi tudi mimo starih mlinov. Tam zunaj nas čakata raznolikost, skrivnostnost sveta in veliko lepote, samo odpraviti se je treba in hoditi z odprtimi očmi.

Pa smo pri hoji. Naša telesa so narejena za gibanje, za hojo, ne za sedenje. V zadnjih dveh letih je v vseh starostnih skupinah prišlo do izjemnega upada gibalne učinkovitosti, opazno pa se je povečal tudi delež prehranjenih in debelih otrok. Zanimive tematske poti so lahko za marsikoga dobra motivacija za gibanje. Za prvi korak. Hoja je še vedno najboljši način za spoznavanje in doživljanje pokrajine. Ko hodimo, imamo priložnost, da prostor doživimo postopoma in s celim telesom. Imamo svobodo, da naše telo potuje z enako hitrostjo kot naša duša, v svoji drobni knjižici Hoja pravi Erling Kagge.

Ja, narava je lahko tudi ena redkih oaz svobode. Vsi jo potrebujemo, tako odrasli kot otroci, še posebej pa najstniki. Če bi si le lahko izkrčili zeleno oazo, v kateri ni pomemben videz, »uspeh«, družbena priljubljenost, kjer ni primerjanja, storilnostne naravnanosti in drugih družbenih pritiskov! Ni nam treba (vsem) noreti za žigi, podirati rekordov in neprestano tekmovati. Prizadevajmo si rajši za poglobljeno doživljanje narave, najdimo način, ki ustreza nam samim in našim sopotnikom. Šele takrat bo narava postala tudi prostor povezanosti: lepa doživetja nas povežejo tako s prostorom kot s skupnostjo, s katero jih soustvarjamo.

Ker sem zagrizena zagovornica branja, naj za konec pristavim še miniaturni knjižni seznam. Če za naravo potrebujete navdihniti sebe, preberite knjigo Narava zdravi in popravi Florence Williams. Če želite brati o pomenu narave in gibanja na prostem za otroke ter vas zanima, zakaj smo bili tistega zimskega jutra sami na snegu, preberite Sue Palmer: Zastrupljeno otroštvo: kako sodobni svet vpliva na naše otroke in kaj lahko storimo. Če potrebujete sami navdih, kaj vse lahko z otroki počnete na prostem, ne spreglejte legendarne knjige Doživljanje narave Josepha Cornella ali Igrišča narave Fione Danks in Jo Schofield. Potem pa le pot pod noge!

Irena Cerar, avtorica pravljičnih vodnikov, planinska in interpretativna vodnica

Publikacijo Kam me nese? Prav me nese. bodo posodabljali vsako leto. Brezplačno je dostopna na spletni strani Kulturnega bazarja: https://kulturnibazar.si/…/03/Kam-me-nese_Prav-me-nese.pdf

Fotografija: Sašo Kočevar